Benjamin Zwittnig, tehnični inženir na Registru .si
Tako je enkrat naneslo, da sem govoril z nekdanjo sošolko s faksa – ona je takrat delala na Institutu Jožef Stefan(IJS). Omenil sem ji, da bi me zanimalo kaj novega in, če bi »na Štefanu« kaj iskali, naj mi, prosim, pove. Omenila mi je, da Marko Bonač (danes direktor Arnesa) »zbira nekakšno ekipo« in da »nekaj ustanavljajo«. Dala mi je telefonsko številko in rekla, naj ga pokličem. Tako sem se srečal z Markom Bonačem in Augustom Jaukom (danes vodja sektorja strokovnih enot Arnesa).
Potrebovali so nekoga, ki bi ukvarjal z Linuxom. Dejal sem, da »se ne spoznam kaj dosti – se bom pa že nekaj naučil«. V resnici se mi je predvsem zdelo, da bi delo znalo biti zanimivo.
Začel sem na strežnikih – na Sun sistemih. Veliko sem se učil. Sistem ni bil tako »utečen«, kot danes, veliko zapletov je bilo treba reševati sproti. Veliko smo delali. Ampak nam ni bilo težko. Po eni strani je bilo zanimivo, po drugi nas je gnal entuziazem.
Od začetkov DNS pri nas do danes
V tistem času smo se ukvarjali predvsem s storitvami, vezanimi na e-pošto, in spletne strežnike za Arnes uporabnike. V omrežje so bili povezani IJS, univerze, šole in še nekaj drugih organizacij – to področje ni bilo prav veliko in tudi ne tako zelo kompleksno, kot je danes – je pa bilo, ker smo stvari postavljali na novo, res veliko dela.
Skozi leta je postalo jasno, da je treba razdeliti področja dela, tako da sem sčasoma prevzel skrb za Sistem domenskih imen (Domain Name System – DNS) in strežniško infrastrukturo, ki danes spadajo pod Register za .si. Danes skrbim za širok nabor zadolžitev – od nabave strojne opreme, do tega, kako bomo registrirali domene. Razmišljam, kako bi sistem postavili tako, da deluje zanesljivo in varno.
Poglavitni princip dela je v resnici en sam
Skozi leta in delo s strokovnjaki sem dobil tudi nek svoj pogled na to delo. Zelo preprosto povedano – stvari morajo biti narejene. In tu ni prostora za napake. Domena .si ne sme »kar izginiti«. Seveda ne damo novo zaposlenim takoj obveznosti, ki bi lahko imele kritične posledice. Je pa to končni cilj. Delo mora biti opravljeno odgovorno in brez kritičnih napak. Pomembna je tudi komunikacija. Da se ve, kaj se dela, kako se dela. In da se tisto pač potem naredi.
Pri DNS mi je zanimivo to, da je na prvi pogled to zelo preprost sistem. Toda dlje, ko se z njim ukvarjaš in več kot spoznaš, ko greš v globino, bolj kompleksen postaja. V osnovi gre samo za povezavo klient – strežnik. Ko se v sistem integrirajo še stvari, kot so DNSSEC, različni šifrirni ključi in druge komponente – potem je vse zahtevnejše. Tudi na primer odpravljanje napak je zahtevnejše.
Na prvi pogled je preprosto. Ko pa se enkrat ukvarjaš s posameznimi biti in hočeš vedeti, kaj se dogaja, pa postane zanimivo.
Alpinizem in botanika
Tu lahko potegnem vzporednico z botaniko, ki je poleg DNS-a in športa moja prostočasna dejavnost, s katero povezujem fotografijo, izlete v naravo, alpinizem, kolesarjenje … Pri rastlinah gre – na neki konceptualni ravni seveda – za podoben princip. Rastline se določa po ključih – imaš družine, rodove, vrste in tako naprej. Imaš na primer petoprstnik in gledaš, kakšne ima liste – ima tridelne, petdelne, ima pernate? Na tem nivoju imaš tri možne odločitve. Potem gledaš, kakšna je barva cveta. Tu je znova več možnosti. To je ena taka »zelo DNS« struktura. Samo konceptualno, seveda. Ampak jaz tu vidim neke podobnosti.
Foto: Marko Prezelj
