ARDS smernice

Postopek ARDS poteka v celoti elektronsko, kar pomeni, da se vse vloge vlagajo v elektronski obliki. Le obvestilo o pritožbi se nosilcu vroči tudi po pošti. Podrobneje o vročanju glej 7. člen Pravil postopka ARDS.

Administrator vodi postopek in vso komunikacijo med strankama ter strankama in razsodnikom. Administrator poskrbi, da sta stranki v kar največji možni meri obveščeni o poteku postopka in da lahko učinkovito uveljavljata svoje pravice v postopku. Stranki ne moreta komunicirati neposredno z razsodnikom.

V postopku ARDS se uporablja slovenski jezik, zato se vse vloge vlagajo v tem jeziku. Stranke lahko predložijo določene dokaze tudi v tujem jeziku. Če ga razsodišče ali razsodnik ne razume, sme pozvati stranko, da predloži overjen prevod dokaza. Kadar stranke vlagajo dokaze v angleškem jeziku, prevod običajno ne bo potreben.

Roki v postopku so za stranke zavezujoči, vendar sme razsodišče po lastni presoji dopustiti tudi prepozna dejanja strank. Stranka lahko razsodišče zaprosi tudi za podaljšanje roka. Roki, ki se nanašajo na dejanja razsodišča in razsodnikov, so zanje nezavezujoči.

ARDS postopek se začne z vložitvijo pritožbe pri razsodišču. Pritožba mora biti vložena na predvidenem obrazcu ter poslana po elektronski pošti na naslov ARDS@register.si. Pritožbe, vložene po pošti, administrator ne upošteva, ampak pozove vlagatelja, da pritožbo vloži po elektronski pošti. Za datum vložitve pritožbe šteje dan, ko je administrator prejel pritožbo po elektronski pošti.

Pritožba mora izpolnjevati vse sestavine iz točke 10.2 Pravil postopka ARDS:

• ime in priimek oziroma firmo, poštni naslov, elektronski naslov in telefonsko številko pritožnika;
• ime in priimek pritožnikovega zakonitega zastopnika, če ima pritožnik zakonitega zastopnika;
• davčno številko oziroma identifikacijsko številko za DDV za pritožnika ali plačnika pristojbine;
• navedbo, ali je pritožnik ali plačnik pristojbine zavezanec za DDV;
• ime in priimek ter elektronski naslov kontaktne osebe, kateri se pošiljajo vse komunikacije po Pravilih postopka ARDS;
• ime in priimek, poštni naslov, elektronski naslov in telefonsko številko pooblaščenca za zastopanje v postopku, vključno s pooblastilom pooblaščencu, če ima pritožnik pooblaščenca;
• zahtevo, naj se v predloženi zadevi odloča v skladu s Pravili postopka ARDS;
• podatke o nosilcu domene, predvsem pa njegovo ime in priimek, firmo ali drugo ime, kontaktno osebo, poštni in e-poštni naslov ter telefonsko številko, vključujoč tako podatke, kakršni izhajajo iz whois baze podatkov kot tudi druge podatke, s katerimi utegne razpolagati pritožnik;
• navedbo sporne domene oziroma spornih domen;
• navedbo, da pritožnik izpolnjuje vse pogoje za sprožitev postopka skladno z Načeli ARDS ter njihovo obrazložitev, zlasti glede sledečih okoliščin:
• da je Domena Nosilca identična ali zamenljivo podobna njegovi blagovni znamki, veljavni na območju Republike Slovenije, ali firmi, kot izhaja iz sodnega registra v Republiki Sloveniji, ali da krši njeno avtorsko pravico po pravu Republike Slovenije, ali registrirano geografsko označbo, do katere je upravičena po pravu Republike Slovenije, ali posega v njene pravice na osebnem imenu po pravu Republike Slovenije, ali pa posega v drugo njeno pravico, ki je priznana v pravnem redu Republike Slovenije;
• da Nosilec nima pravno priznanega interesa glede registrirane Domene; in
• da je Domena registrirana ali se uporablja v slabi veri.
• navedbo ali zahteva pritožnik izbris ali prenos sporne domene oziroma domen;
• v kolikor pritožnik zahteva, da v sporu odloča senat treh razsodnikov, izjavo o tem;
• navedbo, ali o sporni domeni oziroma domenah teče sodni, arbitražni ali drug postopek in dokazila o takem postopku;
• dokazilo o plačilu pristojbine;
• izpisek iz ustreznega registra pravnih oseb, če je pritožnik pravna oseba,;
• morebitne dokaze, na katere se pritožba opira;
• izjavo o resničnosti navedb, pristanek na uporabo Pravil postopka ARDS in Splošnih pogojev, odgovornosti, dobri veri in upravičenosti do tega postopka po pravnem redu Republike Slovenije, kot je vsebinsko določena na obrazcu.

Če pritožba ne vsebuje naštetih sestavin, administrator pozove stranko, da pritožbo v 5 dneh ustrezno popravi ali dopolni. Če stranka tega ne stori, administrator pritožbo zavrže.

Administrator pritožnika ne pozove na dopolnitev tedaj, kadar formalnih pomanjkljivosti pritožbe ni mogoče odpraviti (npr. zato ker je nosilec kot pravna oseba prenehal obstajati in nima pravnih naslednikov). V teh primerih administrator pritožbo zavrže, pritožniku pa povrne plačano pristojbino v celoti.

Pritožba se lahko nanaša na več različnih domen le tedaj, kadar je nosilec vse spornih domen isti.

Podrobneje o pritožbi in vlogah v postopku glej 7. in 10. člen Pravil postopka ARDS.

Pritožnik mora plačati pristojbino ob vložitvi pritožbe, skupaj s pritožbo pa razsodišču poslati potrdilo o plačilu. Višina pristojbine je odvisna od števila domen, ki so predmet pritožbe in tudi od odločitve stranke, da v sporu sodi senat treh razsodnikov, za kar stranka, ki to predlaga, plača dodatno pristojbino – dodatek za senat.

Podatki za plačilo pristojbine:

ARNES
TEHNOLOŠKI PARK 18
1000 LJUBLJANA

Davčna št: SI65799739

TRR: SI56 0110 0603 0345 406

Administrator po prejemu plačila pristojbine plačniku izda avansni račun, po zaključenem postopku pa tudi račun. Zaradi izdaje avansnega računa in računa je nujno, da pritožnik navede svojo davčno številko oz. podatke in davčno številko plačnika, kadar plačnik ni pritožnik sam (pogosto pristojbino plača zastopnik pritožnika, npr. odvetnik). Kadar je pritožnik oz. plačnik pristojbine podjetje s sedežem v tujini, je prav tako nujno, da se administratorju posreduje davčna številka plačnika. Plačniki s sedežem v tujini zaradi zakonskih določb o obrnjeni davčni obveznosti plačajo znesek pristojbine brez DDV.

V določenih primerih se pristojbina povrne:

• če pritožnik s pritožbo uspe, se mu vrne 50% plačane pristojbine;
• če sta stranki sklenili poravnavo, razsodnik oziroma senat pa še ni bil imenovan, se vsaki stranki vrne 75 % pristojbine, ki jo je stranka plačala;
• če je pritožnik umaknil pritožbo, razsodnik oziroma senat pa še ni bil imenovan, se pritožniku vrne 75% pristojbine, ki jo je plačal, v tem primeru se nosilcu vrne ves plačan dodatek za senat (razen če je bil senat že imenovan);
• če administrator zavrže pritožbo, se pritožniku vrne vsa pristojbina, ki jo je plačal.

Podrobneje o pristojbinah glej 9. člen Pravil postopka ARDS.

Ko administrator ugotovi, da je pritožba popolna, nemudoma (t.j. še isti dan) blokira sporno domeno oziroma domene. Blokada domene pomeni, da domene v času blokade ni mogoče izbrisati ali prenesti na drugega nosilca. Blokada domene traja, dokler postopek ARDS ni končan. Blokada domene ne pomeni, da vsebina na strani pod domeno ni več dostopna. Stran pod domeno ostaja dostopna z vsemi svojimi funkcionalnostmi tudi v času blokade domene. O blokadi sporne domene oziroma domen administrator obvesti pritožnika in nosilca domene, pa tudi registrarja. Včasih registrarji (zlasti tuji) po prejemu obvestila o blokadi onemogočijo dostop do vsebine spletne strani pod sporno domeno, na kar Register .si nima nikakršnega vpliva.

Splošni pogoji za registracijo domen pod vrhnjo domeno .si (v nadaljevanju: Splošni pogoji) določajo, da se nosilec s samo registracijo domene strinja, da se domenski spori v zvezi z njegovo domeno rešujejo skladno s Pravili postopka ARDS. Administrator mora poskrbeti, da ima nosilec domene, v zvezi s katero je vložena pritožba v postopku ARDS, možnost, da se postopka udeležuje in uveljavlja svojo pravico do domene. Vendar pa nosilec ni zavezan, da v postopku ARDS aktivno sodeluje. Če ostane pasiven, Razsodišče odloči na podlagi pritožbe.

Administrator nosilca domene po elektronski pošti in tudi po navadni pošti obvesti o vloženi pritožbi. Elektronsko sporočilo pošlje administrator na kontaktni naslov nosilca ter kontaktne naslove administrative in tehnične kontaktne osebe. S posredovanjem obvestila na vse znane kontakte nosilca želi administrator zagotoviti, da je nosilec o pritožbi obveščen in se ima možnost udeleževati ARDS postopka. Nosilec ima pravico v 21 dneh od odpošiljanja obvestila o pritožbi na njegov elektronski naslov odgovoriti na pritožbo.

Odgovor na pritožbo se vloži elektronsko na vnaprej pripravljenem obrazcu in mora vsebovati:

• ime in priimek oziroma firmo, poštni naslov, elektronski naslov in telefonsko številko nosilca;
• ime in priimek nosilčevega zakonitega zastopnika, če ima nosilec zakonitega zastopnika;
• davčno številko oziroma identifikacijsko številko za DDV za nosilca ali plačnika pristojbine, kadar se plača dodatek pristojbini za odločanje v senatu;
• navedbo, ali je nosilec ali plačnik pristojbine zavezanec za DDV, kadar se plača dodatek pristojbini za odločanje v senatu;
• ime in priimek ter elektronski naslov kontaktne osebe, kateri se pošiljajo vse komunikacije po Pravilih postopka ARDS;
• ime in priimek, poštni naslov, elektronski naslov in telefonsko številko pooblaščenca za zastopanje v postopku, vključno s pooblastilom pooblaščencu, če ima nosilec pooblaščenca;
• obrazloženo opredelitev do pritožnikovih navedb in predlogov za izbris oziroma prenos sporne domene oziroma domen;
• če nosilec domene zahteva, da v postopku odločajo trije razsodniki, izjavo o tem;
• navedbo, ali o sporni domeni oziroma domenah teče sodni, arbitražni ali drug postopek in dokazila o takem postopku;
• če nosilec domene zahteva, da v postopku odločajo trije razsodniki, pritožnik pa tega ni zahteval, mora biti pritožbi priloženo dokazilo o plačilu pristojbine;
• morebitne dokaze, na katere se odgovor na pritožbo opira.

Če odgovor na pritožbo ne vsebuje naštetih sestavin, administrator pozove nosileca, da ga v 5 dneh ustrezno popravi ali dopolni. Če nosilec tega ne stori, administrator šteje, da odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Če nosilec domene odgovora na pritožbo ne vloži oz. ne vloži pravočasno, razsodnik oziroma senat odloči na podlagi pritožbe.

Podrobno o odgovoru na pritožbo glej 12. člen Pravil postopka ARDS.

Uporaba proxy storitev

Pri proxy storitvah se kot nosilec domene registrira ponudnik proxy storitve (običajno kar registrar sam), medtem ko domeno uporablja tretja oseba (uporabnik). WHOIS v tem primeru prikaže podatke formalnega nosilca – ponudnika proxy storitve.

V postopku ARDS se šteje, da je nosilec domene, ki je vpisan v bazo registriranih .si domen, nosilec vseh pravic in obveznosti, ki izhajajo iz imetništva domene, zato sme kot stranka v postopku vlagati vloge in opravljati dejanja le oseba, ki je kot nosilec domene vpisana v bazo. Vlog, ki jih posreduje samostojno uporabnik domene, brez sodelovanja formalnega nosilca, administrator ne bo upošteval, saj Pravila ARDS udeležbe tretjih oseb v postopku ne predvidevajo. Administrator komunicira izključno s formalnim nosilcem in ne z uporabnikom domene. Vendar pa s tem možnosti, da se v zvezi z uporabo domene izjavi tudi dejanski uporabnik domene, niso izključene. Formalni nosilec lahko izjave, pisanja in dokumente, ki jih posreduje dejanski uporabnik, predloži kot dokaze k svojemu odgovoru na pritožbo. Prav tako lahko navedbe dejanskega uporabnika v zvezi z uporabo sporne domene tudi neposredno uporabi kot del svojih navedb v odgovoru na pritožbo. Ta pristop torej zahteva sodelovanje med formalnim nosilcem in uporabnikom domene.

Stranki se lahko kadarkoli med postopkom, vse do sprejetja odločitve, poravnata. O tem morata obvestiti administratorja, ki nato ustavi postopek. Če se stranki pred imenovanjem razsodnika oziroma senata želita pogajati, lahko pritožnik zahteva, da administrator postopek ARDS prekine za točno določeno obdobje, v katerem imata stranki čas, da skleneta poravnavo. Če do poravnave ne pride, lahko katera koli izmed strank zahteva nadaljevanje postopka.

Če se stranki poravnata še pred imenovanjem razsodnika, se strankama vrne 75 % plačanih pristojbin.

Podrobno o poravnavi glej 13. člen Pravil postopka ARDS.

Razsodnika po načelu rotacije določi administrator, razen če katera izmed strank zahteva, da v zadevi odloča senat treh razsodnikov. V tem primeru vsaka stranka izbere po enega razsodnika iz liste stalnih razsodnikov, tretjega pa imenuje administrator. Senat sprejme z večino glasov vseh članov. Stranka, ki želi, da v zadevi odloča senat, mora plačati dodatno pristojbino za senat.

Razsodniki morajo biti pri svojem delu neodvisni in nepristranski. Če se pojavi konflikt interesov, morajo razsodniki o tem obvestiti administratorja, ki glede na okoliščine izbere drugega razsodnika. Stranki z razsodniki neposredno ne moreta komunicirati, vsa komunikacija poteka preko administratorja.

Podrobneje o imenovanju in delu razsodnikov glej 14. in 15. člen Pravil postopka ARDS.

Razsodnik oziroma senat odločitev sprejme na podlagi navedb strank v vlogah in dokazov, ki jih stranke predložijo. Pri svoji presoji razsodniki niso vezani na nikakršna dokazna pravila, upoštevajo lahko vse okoliščine, ki se jim zdijo bistvene za razjasnitev zadeve. Upoštevati smejo tudi dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali, pa zanje izvejo tekom odločanja o zadevi (npr. iz vpogleda v spletno stran pod sporno domeno).

Razsodnik oziroma senat mora odločitev sprejeti v 14 dneh od imenovanja, izjemoma pa se lahko glede na okoliščine ta rok tudi podaljša, o čemer administrator obvesti stranki.

Z odločitvijo se lahko pritožba v celoti zavrne kot neutemeljena ali pa se pritožbi delno ali v celoti ugodi. Če se pritožbi delno ali v celoti ugodi, se skladno z vsebino pritožbe v odločitvi odredi, naj se določena domena izbriše ali prenese na pritožnika. Če je pritožnik v pritožbi zahteval prenos domene, razsodnik oziroma senat pa ugotovi, da za to ni podlage, obstaja pa podlaga za izbris domene, se v odločitvi odredi, naj se domena izbriše.

Če je v odločitvi odrejeno, da se domena izbriše ali prenese, administrator odločitev izvrši po 21 dneh od datuma izdaje odločitve. V primeru prenosa domene mora pritožnik administratorju sporočiti naziv novega registrarja, pri katerem naj bo domena registrirana, ki ga izbere iz seznama registrarjev .si domen. Administrator po poteku 21 dni od izdaje odločitve novemu registrarju omogoči prenos domene na pritožnika.

Zoper odločitev v postopku ARDS ni pritožbe, lahko pa katerakoli izmed strank v zvezi s sporno domeno sproži sodni ali arbitražni postopek, kljub že izpeljanemu in zaključenemu postopku ARDS. Izvršitev sodne ali arbitražne odločbe, izvršljive v Republiki Sloveniji, ima prioriteto pred izvršitvijo odločitve v postopku ARDS. Razsodišče in administrator ne glede na Pravila postopka ARDS ravnajo v skladu z zavezujočimi sodnimi in arbitražnimi odločbami.

Podrobneje o odločitvi in izvršitvi odločitve glej 17. in 18. člen Pravil postopka ARDS.

Pritožnik ima prednostno pravico do določene domene tedaj, kadar ima pravico, priznano v pravu Republike Slovenije, ki je vsebinsko povezana z domeno.

Te pravice so:

• Znamka

  Najbolj pogosto se pritožniki sklicujejo na svoje pravice iz registriranih znamk, ki so veljavne v Republiki Sloveniji.

  Pritožnik mora dokazati dvoje:

  • da je imetnik predhodne znamke (npr. s predložitvijo izpisa iz ustreznega registra) in
  • da je sporna domena identična ali zamenljivo podobna znamki.

  Načeloma velja, da mora biti znamka že predhodno veljavno registrirana (glej ARDS2018/81), glede na okoliščine pa bi razsodišče izjemoma lahko upoštevalo tudi zgolj prijavljeno znamko. Vsekakor pa bi pritožnik težko uspel z zahtevkom, ki se opira na znamko, ki je bila prijavljena šele po začetku postopka ARDS. Za samo ugotavljanje obstoja predhodne pravice sicer ni pomembno, ali je bila domena registrirana pred pridobitvijo pravice iz znamke. Vendar pa bo pritožnik težko dokazal slabo vero nosilca, če je pravico pridobil kasneje, kot je bila registrirana domena. Zato načeloma velja, da mora biti znamka registrirana pred datumom registracije domene.

  Kadar je domena identična znamki, to pomeni, da med njima ni nikakršnih razlik v zapisu, prav tako pa ni nobenih dodanih znakov ali besed. Primer identične znamke in domene je npr. znamka Nescafe in domena nescafe.si. Zgolj domenska končnica .si ne pomeni razlike med znamko in domeno (glej ARDS2016/82).

  Za zamenljivo podobnost gre tedaj, kadar sta si znamka in domena podobni na način, da bi lahko ustvarili zmedo pri povprečnem potrošniku. Pri ocenjevanju zamenljive podobnosti se primerja samo besedni del znamke in domena. Nekaj primerov, kjer je običajno podana podobnost:

  • zamenjava nekaterih črk oz. tipkarska napaka (npr. prosche.si, merkator.si)
  • dodatek številk ali simbolov (npr. lego360.si, zobna-vila.si, itd.)
  • dodatek geografskih imen (npr. adidasslovenija.si)
  • dodatek generičnih ali opisnih besed (npr. hoferpekarna.si)

  Pri ugotavljanju zamenljive podobnosti ni pomembno, ali so si podobni tudi blago in storitve, ki so registrirani pod znamko in ki se ponujajo na spletni strani pod domeno. Lahko pa takšna podobnost nakazuje na obstoj slabe vere (glej v nadaljevanju).

  Tudi imetnik licence za uporabo določene znamke sme sprožiti ARDS spor. Njegove možnosti uspeha so boljše, če dokaže, da je izključno upravičen znamko uporabljati na območju Republike Slovenije (npr. s predložitvijo dogovor o podelitvi licence). V tem primeru je priporočljivo, da od imetnika znamke pridobi tudi pisno pooblastilo, da sme sprožiti postopek ARDS in predlagati prenos sporne domene nase.

• Firma

  Imetnik firme, ki je vpisana v sodni register v Republiki Sloveniji, ima priznano pravico, na podlagi katere lahko sproži postopek ARDS. Pri presoji firme velja v bistvenem enako, kot pri presoji znamke. Tudi tukaj se ocenjuje, ali je firma identična ali zamenljivo podobna domeni. Firma mora biti načeloma v register vpisana že pred začetkom postopka ARDS, ni pa nujno, da je vpisana pred registracijo sporne domene (glej primer ARDS2020/106). Vpis firme po registraciji domene pa lahko pritožniku oteži dokazovanje slabe vere.
• Avtorska pravica

  Čeprav je avtorska pravica lahko podlaga za pritožbo v postopku ARDS, je uspeh na tej podlagi relativno težko doseči. Domenska imena so kratka, posameznim besedam ali kratkim besednim zvezam pa je težko priznati avtorsko pravico (glej primer ARDS2018/97). Izjemoma bi bila pritožba na podlagi avtorske pravice lahko uspešna, če bi besedna zveza izpolnjevala vse pogoje za varstvo z avtorsko pravico, zlasti pogoji individualnosti. To bi lahko bilo izpolnjeno npr. pri verzih prepoznavnih pesmi (npr. tisto-črno-kitaro-še-imate.si).
• Registrirana geografska označba

  Geografska označba je oznaka, ki označuje, da blago izvira z določenega območja in je kakovost, sloves ali kakšna druga značilnost blaga bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla. Običajno se geografska označba podeljuje za živila (npr. kraški pršut). Pravice, ki jih daje geografska označba so podobne pravicam iz znamke. V bistvenem bi zato pri presoji identičnosti ali zamenljive podobnosti veljalo enako kot velja za znamke.
• Osebno ime

  Pritožnik bi svojo pravico do domene na podlagi osebnega imena lahko uveljavljal le, če bi dokazal, da to osebno ime komercialno izkorišča v gospodarskem prometu. V tem primeru bi dobilo osebno ime funkcijo podobno znamki.
• Druge pravice

  Druge pravice, ki bi lahko prišle v poštev, so npr. poimenovanja javnih organov, mest in občin (glej ARDS2010/43). V nasprotju s pravom znamk je mogoče veljavno registrirati domene, ki vsebujejo generične pojme, zato zgolj na podlagi zatrjevanja, da je nosilčeva domena generična, ni mogoče zahtevati, da se ta domena izbriše oz. da ima pritožnik do nje morebitno močnejšo pravico (glej ARDS2005/5 v zvezi z domeno joga.si).

Pritožnik mora pojasniti in dokazati, da nosilec nima pravno priznanega interesa na sporni domeni. To je za pritožnika precejšnje dokazno breme, saj mora dokazati negativno dejstvo – torej da interes nosilca ne obstaja. Položaj pritožnika je olajšan s tem, da mora pritožnik podati zgolj razumno utemeljene navedbe, zakaj meni, da pravno priznani interes nosilca ni podan. Pri tem se lahko pritožnik sklicuje na vse okoliščine, iz katerih izhaja, da nosilec na domeni nima legitimnega interesa (glej primere spodaj). Nato se dokazno breme prevali na nosilca, ki lahko dokaže, da ima pravno priznani interes na domeni (podrobneje o tem glej v poglavju Priporočila nosilcem – kako ubraniti domeno v postopku ARDS).

Pomembno: Tudi če nosilec ne odgovori na pritožbo, to ne pomeni avtomatično, da nima pravno priznanega interesa in je pritožnikov zahtevek v tem delu utemeljen. Če pritožnik ne poda nikakršnih razumno utemeljenih navedb glede neobstoja pravno priznanega interesa nosilca, s pritožbo načeloma ne more uspeti.

Primeri utemeljitev, ki jih pritožnik lahko navede v pritožbi:

• nosilec na spletni strani komercialno izkorišča znamko, firmo ali druge priznane pravice pritožnika, brez da bi imel za to dovoljenje ali legitimno pravico;
• nosilec ni splošno znan pod domenskim imenom;
• nosilec domene ne uporablja v legitimne nekomercialne namene;
• nosilec domene te dejansko ne uporablja dlje časa po registraciji (stran pod domeno je brez vsebine oz. je ta vsebina minimalna, npr. »stran je v izdelavi«, ipd.);
• nosilec domene nima nobene znamke, firme ali druge pravno priznane pravice, ki bi opravičevala imetništvo domene;
• nosilec domene na spletni strani pod domeno ponuja blago ali storitve, ki so konkurenčne pritožnikovim.

Dokazovanje slabe vere nosilca je najpomembnejša predpostavka za uspeh v postopku ARDS, saj je postopek namenjen zlasti preprečevanju namernih zlorab pri registraciji domenskih imen. Pritožnik lahko slabo vero utemeljuje na katerihkoli okoliščinah, ki kažejo na zlorabo domene s strani nosilca, vendar se v praksi slaba vera običajno ugotovi tedaj, kadar so podane naslednje okoliščine (naštete zgolj primeroma):

• nosilec je domeno registriral zlasti z namenom, da jo proda pritožniku ali njegovim tržnim konkurentom, za ceno, ki občutno presega stroške registracije in vzdrževanja domene;
• nosilec je domeno registriral zgolj zato, da pritožniku prepreči njeno imetništvo, pri čemer ima nosilec daljšo zgodovino takšnih slabovernih registracij;
• nosilec je domeno registriral z namenom, da poslovno škoduje svojim tržnim konkurentom;
• nosilec je domeno registriral z namenom da pritegne uporabnike spleta na svojo spletno stran ali spletne strani tretjih, pri čemer ustvarja zmedo z uporabo pritožnikovih znamk ali drugih pravic oz. želi neutemeljeno prikazati povezavo s pritožnikom.

Pritožnik mora dokazati, da je nosilec domeno registriral v slabi veri ali pa da jo uporablja v slabi veri (tudi če ob registraciji slaba vera še ni bila podana). Uporaba domene lahko pomeni tako komercialno kot nekomercialno izkoriščanje, načeloma pa zgolj pasivno imetništvo domene (brez da bi bila pod domeno tudi spletna stran s spletno vsebino) ne šteje kot uporaba. Izjemoma je lahko tudi pri pasivnem imetniku podana slaba vera, vendar le v primeru, da je pritožnikova znamka zelo prepoznavna, da nosilec prikriva svoje podatke ali navaja lažne podatke in da nosilec ni z ničemer izkazal, da namerava domeno uporabljati za legitimni namen brez kršitve pritožnikove znamke (glej odločitev WIPO št. D2000-0003 – telstra.org).

Nekaj praktičnih primerov okoliščin, ki lahko kažejo na obstoj slabe vere nosilca:

• nosilec pritožniku ponudi odkup ali najem sporne domene po ceni, ki bistveno presega stroške registracije in vzdrževanja domene;
• nosilec je predhodno že večkrat registriral domene, ki so enake ali zamenljivo podobne znanim znamkam;
• zoper nosilca je bilo vloženih že več pritožb v postopkih ARDS;
• nosilec je tržni konkurent pritožnika in mu z imetništvom sporne domene namerno povzroča poslovno škodo;
• nosilec se komercialno okorišča s tem, da z neupravičeno uporabo znamke pritožnika zavaja potrošnike in jih priteguje na svojo spletno stran ali spletne strani tretjih ponudnikov;
• na spletni strani pod sporno domeno se ponuja ponarejeno blago.

Ne zadostuje, da pritožnik samo zatrjuje okoliščine, na podlagi katerih zahteva izbris domene ali prenos domene nase. Te okoliščine morajo temeljiti na priloženih dokazih. Predložitev dokazov, iz katerih izhajajo okoliščine, na katere se pritožnik sklicuje, ni formalno obvezna, kar pomeni, da če pritožnik ustreznih dokazov ne priloži, ga administrator k temu ne poziva posebej in postopek klub manjkajočim dokazom teče naprej. Posledično pa bo zaradi manjkajočih dokazov pritožba lahko zavrnjena.

Razsodniki niso v ničemer zavezani, da samoiniciativno zbirajo dokaze, čeprav jim Pravila postopka ARDS omogočajo, da se z dejstvi in okoliščinami seznanijo na lastno pobudo (npr. z vpogledom v na spletno stran pod domeno). Administrator ali razsodniki tudi niso dolžni preverjati, ali so dokazi verodostojni (npr. ali so izpisi iz registrov pristni), vendar sme administrator, kadar se pojavi dvom v verodostojnost dokaza, vlagatelja pozvati, da izkaže pristnost dokaza (npr. predloži overjeno kopijo listine, ustrezno potrjen izpis iz evidence, ipd.)

Pritožnik naj pritožbi priloži zlasti naslednje dokaze (našteto zgolj primeroma):

• dokazi o imetništvu močnejše pravice (izpis iz ustreznega registra pravic intelektualne lastnine, licenčna pogodba, dokazila o obstoju avtorske pravice, ipd.)
• dokazi o slabovernosti nosilca in odsotnosti pravno priznanega interesa:
  • zajemi zaslonskih slik spletne strani pod sporno domeno;
  • zajemi zaslonskih slik spletnih strani tretjih, na katere vodijo povezave na spletni strani pod sporno domeno;
  • korespondenca med strankama pred začetkom postopka ARDS, zlasti morebitne ponudbe nosilca za odkup domene;
  • dokazi o poslovni dejavnosti nosilca;
  • dokazi o morebitnih drugih postopkih ARDS, ki so bili vodeni zoper nosilca;
  • dokazi, ki kažejo na namerno izkoriščanje blagovnih znamk ali drugih pravic pritožnika.

Pomembno: Pritožnik naj zaslonske slike zajame še pred vložitvijo pritožbe v postopku ARDS. Nekateri registrarji namreč ob sporočilu, da je glede domene sprožen domenski spor, onemogočijo dostop do vsebine spletne strani pod domeno. S tem tudi razsodniki do spletne strani ne morejo več dostopati in pritožnikove navedbe, da se domena uporablja v slabi veri, bodo ostale brez potrebnih dokazov.

Nosilec lahko v odgovoru na pritožbo zatrjuje in dokaže, da pritožnik ni imetnik močnejše pravice (npr. da njegova znamka še ni registrirana, da je vlogo za registracijo znamke vložil šele po začetku ARDS spora, da pritožnik ni izključni imetnik licence za uporabo znamke, da si znamka in domena nista zamenljivo podobni, da pritožnik ni imetnik avtorske ali druge pravice, na katero se sklicuje, ipd.)

Pritožnik mora zgolj pojasniti nekatere razumne okoliščine, zaradi katerih meni, da nosilec na sporni domeni nima pravno priznanega interesa. Nato se dokazno breme glede tega prevali na nosilca. Ta mora dokazati, da ima pravno priznani interes.

V praksi ARDS nosilec to običajno dokaže z zatrjevanjem naslednjih okoliščin (naštete zgolj primeroma):

• nosilec je sam imetnik znamke, firme ali druge pravice, ki je vsebinsko povezana z domeno in mu daje pravno priznani interes na imetništvu domene;
• pritožnikova znamka, na katero se opira pritožba je generična ali opisna, nosilec pa domeno uporablja na način, da izkorišča zgolj opisni pomen znamke (npr. pritožnik ima registrirano znamko Zelena prehrana, nosilec istoimenske domene pa na svoji spletni strani ponuja nasvete za zdravo prehrano). Pri tem je pomembno, da nosilec ni imel namena izkoriščati tuje znamke, ampak je domeno registriral prav zaradi njenega opisnega pomena;
• nosilec domeno uporablja pri dobrovernem ponujanju blaga ali storitev, to pomeni, da nosilec pri svoji dejavnosti ne izkorišča neupravičeno znamke, firme ali druge pravice pritožnika (to bo izpolnjeno zlasti takrat, kadar nosilec ponuja drugačno blago/storitve, kot so tiste, za katere je registrirana pritožnikova znamka; kadar nosilčeva dejavnost ni konkurenčna pritožnikovi, kadar ima nosilec izrecno dovoljenje za uporabo znamke ali druge pravice, ipd.);
• nosilec je splošno znan pod domenskim imenom (npr. kot znana medijska osebnost ali blogger);
• nosilec domeno uporablja pri legitimni nekomercialni dejavnosti (pri tem je pomembno, da gre za neprofitno dejavnost, pri kateri nosilec nima namena zavajati potrošnikov ali neupravičeno izkoriščati tujih znamk in drugih pravic; legitimne dejavnosti so npr. kritika pritožnika ali njegovih znamk, oboževalske (fan) spletne strani, parodije, predstavitve določenih produktov ali postopkov, poučne spletne strani, spletne strani z znanstveno vsebino, ipd.).

V nasprotju z dokazovanjem legitimnega interesa (kjer je dokazno breme na nosilcu), je dokaz slabe vere zlasti na pritožniku. Ta mora pojasniti in dokazati, da je nosilec domeno registriral ali jo uporablja z namenom okoriščanja sebe ali škodovanja pritožniku. Očitek slaboverne registracije sme nosilec izpodbijati z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami.