Moj stalni cilj je: nekaj narediti, nekaj ustvariti

Moje zanimanje in prošnje so naredili pričakovani preboj, ko sem zelo kmalu dobil svoj prvi računalnik in v odsevu njegovega črno-belega ekrana sem končal osnovno šolo. Najbolj pa mi je v spominu ostal računalnik, ki sem ga dobil v srednji šoli, ker je imel barvni zaslon – to je bil takrat opazen napredek.

Gaussova krivulja velja tudi za učence

Seveda sem se vpisal na srednjo računalniško šolo. Na kaj drugega nisem niti pomislil. Na srednji šoli in na fakulteti sem bil uspešen, učenje mi je postalo všeč – za razliko od osnovne šole. Zdelo se mi je, da se končno učim nekaj zanimivega in tudi uporabnega. V času študija sem začel delati za različna računalniška podjetja. Na koncu fakultete me je poklical znanec in mi povedal, da na srednji šoli za računalništvo iščejo učitelja računalništva. Tako sem svojo poklicno pot začel kot srednješolski učitelj računalništva. V tem času se je že razvijalo moje sodelovanje z Arnesom. Se pa je izkazalo, da mi delo v šoli ni bilo preveč všeč. V preveliki meri sem se moral posvečati dijakom, mene pa je bolj zanimala tehnika. Na podlagi svojih izkušenj sem pričakoval, da bodo dijaki motivirani za učenje o računalnikih, saj so se navsezadnje vpisali na to šolo, pa se je tudi pri tem izkazala Gaussova krivulja, iz katere je na žalost po interesu izstopalo le nekaj posameznikov. Vse to mi je bilo premalo in pot me je odpeljala drugam.

Od računalništva k tisku in nazaj

Rad ustvarjam. Kar koli. To velja za moje hobije, pa tudi za delo. In ko sem videl razpis na Arnesu za sistemskega inženirja, sem šel na razgovor in službo dobil. Začel sem na sistemski aplikativni podpori. Takrat sem se največ ukvarjal nadzornimi sistemi (monitoring) in z diskovjem. Delal sem predvsem skripte za preverjanje sistemov, v Bashu in Perlu. Proti koncu tudi s Pythonom. Klasičnih programskih jezikov skoraj ni bilo. Začasno me je zaneslo v družinski posel tiskarja, nato pa sem opazil, da na Registru iščejo nove zaposlene in sem se prijavil. Vzeli so me, saj so moje veščine in tudi mene poznali že od prej.

Dober inženir zna ponuditi dobre rešitve

Kar se tiče dela inženirja na Registru, bi poudaril, da je zelo pomembno, da veš, koga kaj vprašati. Jasno je, da potrebuješ tehnično znanje – predvsem Linux, ampak ugotoviti moraš, kdo kaj dela, ker so področja zelo specifična, zelo različna in razdeljena po več oddelkih. Vedeti moraš, kako postaviš strežnik za elektronsko pošto, strežnik za oddaljeno delo, proxy strežnik, spletni strežnik in podobno. Z vsem tem moraš biti domač, hkrati pa zelo natančen pri delu – z DNS, EPP in ostalimi posebnimi storitvami, ki jih register nudi. Pri vsem tem je najbolj zanimivo ravno to, da je naše delo zelo specifično – takih veščin ne najdeš skoraj nikjer drugje.

Menim tudi, da mora dober inženir predvsem znati ponuditi dobre rešitve – tudi rešitve, za katere stranka ne ve, da jih potrebuje. Nekdo hoče v aplikaciji neki gumb – pa ni rečeno, da bo ta gumb zanj dejansko najbolj uporaben. Morda se da zadevo speljati čisto drugače, avtomatizirano in uporabniku prijazno in tako, da se lahko nadgrajuje v prihodnosti. Dober inženir mora biti tudi dober svetovalec.

Izpit za traktor

Prepričan sem, da mora imeti inženir, ki dela na Registru, predvsem zelo široko znanje. Sam se ukvarjam z zelo različnimi stvarmi – tudi ko gre za moje popoldanske hobije. Trenutno največ kolesarim in tečem. Prej sem smučal. V osnovni šoli sem nekaj let treniral smučanje. V srednji šoli sem naredil še izpit za učitelja smučanja. Danes še najpogosteje tečem na smučeh na travniku za hišo. Na fakulteti sem naredil izpit za traktor – v veselje mi je bilo s stricem obdelovati njive. S tem sem pridobil tudi nekaj mehanskega znanja. Zanimajo me tudi motorji in planinarjenje.

Rad se ukvarjam s »sam svoj mojster« projekti – doma sem postavil amatersko meteorološko postajo. Imam tri majhne otroke, tako da se vsak dan kaj polomi in je treba popravljati skiroje, avte na daljinca, proge za avtomobilčke, letalnike, lučke za branje, glasbene skrinjice in še bi se našlo.

Priprava in sestavljanje sta pol užitka

Vsem tem konjičkom je skupno to, da je v ozadju neka tehnika. Vsakič, ko greš na sneg, moraš smučko pripraviti, vsakič, ko greš na kolo, ga moraš pregledati. Vsa svoja kolesa sem v celoti sestavil sam. Ko gledam nazaj, bi lahko povzel, da je rdeča nit vsega tega – kamor spada tudi delo na Registru – da nekaj narediš, da dobiš neki rezultat. Morda mi včasih celo ni najpomembnejše, da zadeva dobro deluje – ampak je užitek postopku priprave in da lahko napravo uporabljam. Pa naj bo to programska koda ali pa sklop prestav za kolo. Užitek ni le cilj, ampak predvsem pot do tja.